Večina kapitala, ki ga ta podjetja pridobijo se porabi za plače. A ker gre za mlada podjetja, brez sredstev, je kakršnokoli pridobivanje kapitala preko bank ali nelastniških virov nemogoče. Zato se startupi večinoma odločajo za iskanje solastnikov, ki pa največkrat prihajajo iz tujine. Po petletnem, sistematičnem pregledovanju slovenske startup skupnosti lahko rečemo, da na leto slovenski podjetniki pridobijo za cca. 100mio EUR tujih investicij, a da se jih le okoli 5% zgodi v Sloveniji. Za vse ostale gredo slovenski podjetniki v tujino, tam ustanovijo podjetje in poslujejo v tujini.
Interes za investiranje v slovenska podjetja torej je, ni pa interesa, da bi se investiralo v Slovenijo, razen če se država ne izpogaja za doplačila delovnih mest z Japonci, Avstrijci ali Francozi. A tudi tam gre večinoma za delovna mesta z nizko dodano vrednostjo, medtem ko pri startupih govorimo o zahtevnejših delovnih mestih, z višjo dodano vrednostjo.
Zakaj torej tuji investitorji, ki imajo slovenske podjetnike radi, ne želijo investirati v Slovenijo?
Upravne ovire
Upravno okolje je povsem nejasno, ne glede na to, kako se uradniki in ministri radi hvalijo z eVem točkami in podobno. Za tuje investitorje je neverjetno, da mora za ustanovitev ali dokapitalizacijo podjetja biti investitor fizično prisoten v Sloveniji. Investicije v zgodnjih fazah se pogosto naredijo sindicirano, kjer več posameznikov investirajo manjše zneske, slovenska zakonodaja pa zahteva, da so pri noterju vsi prisotni ob dokaptalizaciji. Ni potem lažje kar vse skupaj ustanoviti tam, kjer to ni zahteva?
Startupi so podjetja, ki prvih nekaj let ne ustvarjajo dobička, a kljub temu je lastništvo jasno in se zgodi tudi, da se kakšen od ustanoviteljev ali investitorjev umakne. Običajni postopek je, da podjetje to lastništvo prevzame, da neaktivni ustanovitelj ni zavora pri nadaljnem razvoju, in da je to solastništvo potem na voljo za tiste, ki bodo prispevali k prihodnosti podjetja. Po slovenski zakonodaji to ni možno, če podjetje posluje z izgubo.
Da bi bila mera polna se investitorjem uvajajo nove omejitve, ki preprečujejo, da bi ustanavljali manjše sklade (Zakon o alternativnih investicijskih skladih), oz. (Zakon o gospodarski družbah ) preprečuje investitorjem, da bi investirali v več podjetih zaporedoma. Zakaj bi torej nekdo želel investirati v Sloveniji, če lahko vse skupaj doseže enostavneje v Londonu ali Berlinu. Pri nas bi to moralo biti 10x lažje preden se lahko z njimi sploh primerjamo.
Davčne ovire
Drugi velik problem je davčna obremenitev. Slovenija je nedavno doživela prvi večji uspeh (Outfit 7), pri čemer se je v rokah nekaj Slovencev ustvarila 1 miljarda EUR dodane vrednosti. Del tega denarja je že v tujini, prevsem zaradi nerazumljive zakonodaje, ki uspešne Slovence odganja. Pa bi morda zdaj kdo od odgovornih poklical prodajalce Outfit 7 in se dogovoril, kaj bi bilo potrebno storiti, da vsaj del kapital pride nazaj in se vloži v Sloveniji? Ker smo lahko prepričani, da v taki ali drugačni obliki druge države to že počnejo. Nerodno je, da smo za Avstrijce sposobni spreminjati zakon čez noč in doplačevati, da le pridejo poslovati v Slovenijo, Slovence pa odženemo. Najbolj ciničen epilog te zgodbe bo, da se bo del tega denarja investiral v podjetja, ki so jih ustanovili Slovenci, a v tujini po tuji zakonodaji.
Slovenska obdavčitev dobička ni visoka, je pa visoka efektivna obdavčitev, saj reinvestiranje dobičkov ni spodbujeno in davčne olajšave za spodbujanje mladih podjetij praktično ni. Investitor iz Londona, ki reinvestira dobiček v novo podjetje v Londonu je deležen do 70% olajšave. Zakaj bi torej investiral pri nas?
Podobno je tudi z lastniškim nagrajevanjem zaposlenih. Obdavčevanje opcij in lastniškega nagrajevanja je rigidno in nekonkurenčno z drugimi državami. In tudi zato Slovenski startupi bežijo v tujino.
Poslovne ovire
Tretja velika težava pa so tudi poslovne ovire. Tujec skorajda ne more poslovati s FURSom ali carino, saj so pravila nejasna in nestabilna. Poročanje in elektronsko večinoma ne deluje ali pa deluje slabo. Tuj investitor ne more zvedeti kaj mora vse narediti in kaj so njegove obveznosti.
Pridobitev ID DDV številke traja več tednov, medtem pa podjetje ne more izdati računa s katerim bi lahko bi lahko obračunal DDV. Tega so se v tujini lotili drugače in mladim podjetnikom ali investitorjem, ki pridejo iz tujini pomagajo. Sam še vedno redno dobivam povabila uradov drugih držav, če mi lahko pomagajo pri prenosu svojega podjetja k njim. In po mojih izkušnjah je to res operativna pomoč.
Zaposlovanje tujih inženirjev je misija nemogoče. Zdaj že pregovorna anekdota ameriškega inženirja zaposlenega v slovenskem podjetju, ki je poskušal urediti nekaj na uradu za tujce, pa ni našel nikogar, ki bi govoril angleško z njim, je najboljša ilustracija stanja. To seveda ne pomeni, da nihče ne pomaga, a sistemsko zadev nimamo urejenih.
Ukvarjanje s pravilniki o varstvu pri delu, zdravniški ustreznosti za pisarniške delavce, carinskimi prijavami za uvoz in izvoz malenkosti je morda smiselno za velike sisteme, za mala podjetja s 3 zaposlenimi je pa to ovira, zaradi katere marsikomu poči film. Ker to svojim investitorjem in zdravi pameti težko upraviči.
--
Najbolj neverjetno pa je, da kljub opozorilom, sprememb praktično ni. Kdor ne verjame tej trditvi naj samo pogleda koliko mladih startupov poskuša svojo srečo v tujni in predvsem kakšen je trend. Ministrstva se (razen svetlih izjem) ne odzivajo na pobude, meljejo velike zgodbe, ministri se slikajo ob priložnostih, kjer lahko za nekaj del. mest doplačujejo zneske, o katerih bi lahko startupi le sanjali.
In zato je stanje tako, da na leto povprečno 100 mio EUR, ki bi prišli v Slovenijo oddide drugam. Žal v rokah mladih Slovencev, ki gredo z njimi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar