E-volitve so popularna tema, ki jo slovenski politiki vsake toliko časa radi odprejo. Z letošnjo jesenjo je to temo tokrat začel predsednik vlade. Da to ni bil le slučajni komentar, ki je ušel prvemu človeku slovenske vlade priča dejstvo, da je bil izrečen v pomembnem intervjuju na nacionalni televiziji, in da jo je vsaj še enkrat ponovil tudi podpredsednik vlade ob drugi priložnosti.
Razlogi zakaj politiki radi omenjajo e-volitve je v iskanju vzvodov za aktiviranje, sicer apatičnega, volilnega telesa. Torej mladih, ki so bolj mobilni in vedno manj zainteresirani za dolgovezne obljube. O prednostih in slabostih e-volitev je bilo že veliko zapisanega. Tudi sam sem enkrat izjavil, da ne vidim ovir, a sem se kmalu premislil. Drugi se niso.
E-volitve so zadnja v seriji praznih izjav, ki zlorabljajo tehnološke slogane za politične cilje. Nevarno postane, ko politiki začnejo verjeti lastnim besedam. Stanje je najbolje opisal Gorazd Božič v zapisu Strokovnjaka vprašajmo.
Sam mislim, da so e-volitve odlična tema za javno diskusijo saj povečuje zavedanje za digitalne tehnologije. A hkrati se zavedam, da smo še precej daleč od izvedbe. To zadnje pa je nekaj kar politiki zelo radi pozabljajo. Ne glede na mnenja celotne strokovne javnosti in znane probleme. Še več, v javni debati o tej problematiki je eden od zagovornikov e-volitev nedavno utemeljil svoj zagovor približno takole: "Pomembno je, da imamo politično odločitev, vse ostalo je le izvedba. Tudi Kennedy se je moral najprej odločiti, da bodo šli na luno".
Vse to se sicer lepo sliši, a izvedba je pogosto malo bolj zapletena kot le to, da si politik zamisli, da bi nekaj imel. Tudi kakšen drug slovenski politik si je zamislil, da bodo upokojenci imeli 1000 evrov plače, ker je "vse ostalo le izvedba". Mimogrede, slavni Kennedyev govor se je zgodil osem let preden so prišli na luno in 4 leta po tem ko je predsednik Eisenhower za to ustanovil NASO in ji dodelil proračun 100 milijard USD (v današnjem denarju). In ja, po 10 letih in kupu denarja, so Američani prišli na luno. Oni pač vedo, da ni nič zastonj.
Skoraj dnevno beremo o vdorih v računalniške sisteme, slovenski javnosti se je zgodila afera Piranski zaliv, NATO je tveganja kibernetskih kofliktov pripoznal kot enega nejvečjih izzivov, naši politiki pa nonšalantno razlabljajo o tem kako je vse enostavno. Na drugi strani pa hodijo na drugo stran oceana podpisovati pogodbe k prodajalcem usmerjevalnikov, na podlagih katerih potem kupujejo sisteme, ki jih ne znajo upravljati in morajo najemati zunanje strokovnjake.
Naša luna naj bi tokrat bile e-volitve. Ampak v megalomanski maniri slovenske politike bi vse to obljubili, o izvedbi bi se pa pogovarjali kasneje. Za e-volitve je večina svetovnih strokovnjakov povedala, da ne vedo kako bi zagotovili njihovo varnost in verodostojnost. Danes je zelo poceni najeti vrhunske svetovne ekipe za vdor v katerikoli svetovni sistem na svetu. Bistveno težje pa je zagotoviti, da so temelji demokracije - volitve, verodostojni. Vsaj v e-obliki.
Jaz mislim, da bi bilo odlično, če bi Slovenija bila prva (ali druga), ki bi lahko lahko to zagotovila. A zato bi morali tisti, ki se tako odločijo zagotoviti, da lahko Slovenija pripravi res referenčno rešitev, ki bi ji verjeli vsi na svetu. A to se ne zgodi čez noč, in še manj, če kibernetna varnost države temelji skoraj na fotosintezi.
SI-CERT, ki skrbi za varovanje slovenskega interneta ima zaposlenih 5 ljudi, od tega le 3, ki skrbijo za omrežno varnost. Za celo državo. In to ne glede na to, da se je število incidentov dramatično povečalo v zadnjih nekaj letih, da se cel svet pripravlja na kibernetne konflikte in težave. Trije strokovnjaki, ki so tam zaposleni so državni uslužbenci, ki bi zelo verjetno dobili kjerkoli na svetu deset to dvajsetkratno plačilo, saj jih ni veliko, ki bi imeli priložnost početi, kar počnejo oni. Pa se jih ne vpraša za mnenje o strokovnih temah. Pa bi se jih moralo.
Če bi Vlada RS s svojo referenčnostjo na področju digitalnih tehnologij mislila resno, bi napovedala razvoj e-volitev, močno okrepila raziskovalno skupino, ki bi se s tem ukvarjala in ji omogočila, da razvije sisteme in procese, ter jih v svetovno primerljivem okolju tudi stestira in dokaže, da so take e-volitve lahko varne. In to potem proda vsem državam na svetu. To bi bil pravi polet na luno.
