Potencial boljše polovice

8.marec je dan, ko se spomnimo, da enakopravnost med spoloma v zgodovini ni bila sama po sebi umevna. Na srečo se Slovenija lahko pohvali z najmanjšo plačno diskriminacijo med spoloma v Evropski uniji, tudi formalno so pravice spolov so v Sloveniji izenačene. Očitne razlike poskuša država in družba odpraviti s pozitivno diskriminacijo, ki sicer zagotavlja boljšo reprezentacijo na vodilnih položajih, upokojevanju, socialnih pravicah in podobno.
A težava, na katero želim opozoriti je, da imamo premalo žensk, ki bi se ukvarjale s tehničnimi poklici. Tradicionalni inženirski in tehnični poklici so imeli vedno manj žensk kot moških, a to je pogosto izhajalo tudi iz fizične zahtevnosti poklica ali tradicij patriarhalne družbe. A zadnjih 100 let za to ni več izgovora.
V zadnjih 15 letih smo priča zanimivemu pojavu, ki so ga prinesli startupi. Ti imajo za razliko od drugih podjetij manjšo verjetnost preživetja, a zato jih je tudi več. Zato se lahko hitreje odzivajo na izzive. In tako so se v Silicijevi dolini, kjer je startupov največ in njihova rast najhitrejša, odstotek žensk zaposlenih v tehničnih podjetjih dvignil na 30%, a tu se je tudi ustavil. Pa ne zaradi podjetij, ampak zato ker je žensk, ki bi se ukvarjale s tehnologijo enostavno premalo.
Startupi so eni prvih tehničnih skupnosti, ki so na to začeli opozarjati sistematično, iz potrebe. Res je, da so znanstevniki dokazali, da se statistično gledano ženske raje ukvarjajo z ljudmi, moški pa  s stvarmi, a težje je pojasniti koliko na to stanje vpliva vzgoja.  In ravno v tem imamo največji problem.
Kot družba je naš sistem vzgoje še vedno izrazito tradicionalen in pasivno odriva deklice stran od tehnologije. To se kaže tako v vpisih v poklicne šole, kakor tudi v vpisih na tehnične fakultete. Npr. letos sem od 30 študentov v razredu na Fakulteti za računalništvo imel 2 ženski, pa še od teh je ena rekla, da ne bo ostala v računalništvu.
Po drugi strani imamo v Sloveniji aktivne iniciative kot so Rails Girls, Code Catz, kjer lahko samo v Sloveniji prepoznamo na tisoče žensk, ki se želijo bolj udejstvovati v programiranju in tehnologiji. A bistveni problem je, da se tega zavejo šele, ko že imajo drug poklic in so že odrasle. Z drugimi besedami, z napačnim sistemskim pristopom odrivamo polovico generacije iz poklicov, za katere vemo, da bodo v naslednjih nekaj letih najbolj deficitarni in, ki prinašajo za tretjino višjo dodano vrednost in s tem tudi plačilo.
Naš sistem, predvsem pa osnovne šole in srednje šole niso prilagojene novi realnosti in dejstvu, da tehnologija in več rezervirana za moške. Njihova naloga bi morala biti, da tehnologijo in tehnične znanosti približa vsem, ne le tistim, ki so “tehnično bolj nadarjeni” in se zavestno vpisujejo v krožke.
Eden mojih najljubših profesorjev Kurt Leube je bil izrazit libertarec in je na temo diskriminacije žensk v podjetjih dejal, da bi prepovedal kakršnokoli preganjanje diskriminacije po spolu podjetjih. To je bilo seveda takrat povsem nezaslišano in je v razredu povzročilo glasne proteste. A njegovo pojasnilo je bilo, da podjetja, ki se odpovejo potencialu polovice populacije, tako ali tako ne bodo konkurenčna in bodo propadla.
Če pogledamo družbo kot celoto  ima njegova izjava zrno soli. Z zdajšnjim sistemom vzgoje novih generacij, se bomo še še naprej implicitno odpovedovali potencialu polovice populacije. Čas bi bil, da to spremenimo.