Računalništvo za vse

Slovenska vlada je predstavila prioritete v letu 2016 in glavni cilj je, da se izboljšuje življenjski standard ljudi. Predsednik Vlade je razčlenil naloge na: trajno oskrbo, poenostavitev administrativnih postopkov, povečanje zaposlitev, pravosodje, davki in podobno. To so večinoma kratkoročne prioritete, ki so za državo pomembe. Med dolgoročnimi prioritetami Vlada RS vidi predvsem potrebe na področju ekologije in infrastrukture.

O informacijski družbi pa nič. Žal. Pred enim letom sem bil vesel, saj je ta vlada bila ena prvih, ki je v svojo koalicijsko pogodbo vključila tudi informacijsko družbo. Kljub vsemu, da je ta vlada povečala investicije v informacijsko infrastrukturo, je le ta namenjena predvsem delu državne uprave. Drugih področij se ne dotika in jih zanemarja.

Znanje je eden od ključnih elementov informacijske družbe, vsaj toliko pomembno kot infrastruktura. A pri nas se zadovoljimo s tem, da gledamo le na to, koliko sredstev smo investirali v nove kable ali naprave. Vlada se lahko upravičeno hvali, da je zgradila računalniški oblak, a to je odločno premalo, saj na področju ozaveščanja in izobraževanja, hkrati pa tudi uporabe informacijskih tehnologij, praktično ni bilo premikov. Javne storitve, ki se uvajajo so seveda dobrodošle, a so skoraj vse namenjene izključno delu državne uprave (v to štejem tudi davčno upravo in zdravstvo).

Strategije informacijske družbe še vedno ni, kaj šele, da bi o tem potekala razprava. Pa je ena od ključnih elementov za bodočnost naših otrok. To je ena od največjih težav, ki jih imamo, saj so zadnje 4 vlade na področju inf. družbe naredile odločno premalo. Z razvojem interneta, novih tehnologij je ogledalo družbi nastavljeno še toliko bolj ostro. Zato lažje vidimo kako se razvija pogled na informacijsko družbo drugje in kako pri nas.

Povsem nepovezno naključje je hotelo, da je ameriški predsednik dva dni pred tiskovno konferenco slovenskega predsednika vlade objavil načrt Računalništvo za vse, ki ga je napovedal že v svojem letnem nagovoru. Načrtovalci ameriške politike so ugotovili, da je za bodoče generacije pomembno, da razumejo računalništvo. Uporabljamo ga v vseh poklicih. Profesorji pripravljajo predavanja z računalniki, avtomehaniki se ne uležejo samo pod avto, ampak uporabljajo tudi računalnike, da preverijo delovanje avtomobila. Tudi cvetličarka naročilo prejeme preko računalnika, nanj napiše račun in poroča finančni upravi.  Kmalu si bodo vsi trije vso to opremo tudi prilagodili po lastnih potrebah.

Naša dolžnost je, da bodoče generacije usposobimo, da to razumejo in da so sposobne uporabljati in ustvarjati storitve informacijske družbe. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je to nekaj kar stroka opozarja že vrsto let, a med odločevalci teh prioritet ni.

Naši otroci in tisti, ki bodo v kratkem vstopili na trg delovne sile morajo razumeti kako deluje informacijska družba, kako lahko izkoristijo količine podatkov, ki se zberejo, kako lahko hitreje komunicirajo. Razumeti morajo informacijsko zasebnost in tveganja. Znati morajo upravljati naprave in razumeti načela kako delujejo. Znanje računalništva in uporaba storitev informacijske družbe je obvezna kot pismenost in to bi morali biti jasno tudi v najvišjih strategijah.

V napovedi za leto 2016 se je Vlada RS odločila, da se bo usmerila v izboljšanje življenskega standarda ljudi.  A to ni dovolj. Naša dolžnost je, da življenski standard izboljšamo tudi bodočim rodovom. Zato jim moramo omogočiti razmere, da svoje kompetence ustvarijo in razvijejo v skladu s potrebami prihodnosti in ne preteklosti. To pa zahteva dolgoročno spremembo pogleda, načel, ciljev in navad, a tudi pozornost na najvišjih mestih v državi.