Davčne blagajne - prvo branje v DZ

Danes bo prvo branje predloga Zakona o davčnem potrjevanju računov, ki jo bo možno spremljati tudi v živo. Na moj zapis o težavah pri obsegu transakcij o katerih bo potrebno poročati se je danes odzvalo tudi Ministrstvo za finance. 

Iz predloga zakona izhaja, da v primeru plačila računa preko ponudnika plačilnih storitev, računa ni potrebno potrditi pri FURS. PayPal lahko štejemo za ponudnika spletnih plačilnih storitev, ki izvaja storitve v Sloveniji neposredno in za plačila računov preko PayPala tako velja enaka razlaga in uporaba ZDavPR kot za ostale izvajalce plačilnih storitev v Sloveniji, in sicer: v kolikor plačilo s katerokoli izmed oblik gotovine ni izvršeno neposredno pri dobavitelju ampak s posredovanjem izvajalca plačilnih storitev, se plačilo ne šteje kot gotovinsko in ne velja obveznost potrjevanja računov po ZDavPR.

Če je plačilo računa izvršeno preko ponudnika plačilnih storitev, računa ni potrebno potrditi pri FURS. 

Veseli me, da je MF RS podalo pojasnilo k predlogu Zakona. Odlično je, da v pojasnilu MF RS kaže, da se zaveda potencialnega problema.

A iz predloga Zakona intepretacija, kot jo podaja MF RS ni možna, saj ne dopušča izjem o katerih govori pojasnilo.

Plačila s kreditnimi karticami in preko posrednikov (npr.Paypal) bodo po definiciji predloga zakona gotovina (2.4 člen), zavezanci pa vsi, ki morajo izdajati račune za plačilo z gotovino (3.1 člen). Zakon dopušča izjemo (3.3. člen) za plačila preko avtomatov in prodajo na letalih, a drugih izjem ni.

Mislim, da mora biti Zakon napisan jasno in nedvoumno za vse, ki ga uporabljajo. Trenutno ni in samo interpretacija MF RS kaj so mislili s predlogom ni dovolj. Je pa dobrodošlo, saj omogoča iskanje boljše rešitve, da se doseže skupen namen. V Sloveniji so inšpektorji neodvisni, pojasnila k Zakonom jih lahko usmerja, a jih ne obvezuje. Zato mislim, da je pomembno, da so pravila jasna od začetka.

Če se vsi strinjamo, da so lahko plačila preko posrednikov, katerih transakcije so enostavno sledljive, izvzete iz Zakona, se da to še danes dopolniti z amandmajem k predlogu Zakona.

Glede start-up podjetij pa je tako, da so podjetja, ki so zavezanci za davek v Republiki Sloveniji dolžna izdajati račune v skladu s slovenskimi predpisi, ki urejajo davek na dodano vrednost in morebitnimi drugimi področnimi predpisi. Predlog Zakona o davčnem potrjevanju računov določa le, da mora prodajalec ob vnosu podatkov na računu zagotoviti prepis nekaterih izmed teh podatkov v program za prenos podatkov o računu na FURS in v nadaljevanju prepis podatka o dodeljeni identifikacijski oznaki računa na sam račun, ki bo izdan kupcu. 

Omenjena start-up podjetja že uporabljajo računalniško opremo za izdajo računov, prav tako imajo dostop do spleta. Podjetja, ki uporabljajo lastno programsko opremo za izdajo računov, jo bodo morala nadgraditi za potrebe izmenjave podatkov s FURS.

Prav tako pa bodo programsko opremo morali nadgraditi vsi ponudniki programov za izdajo računov, ki te storitve dobavljajo slovenskim podjetjem, in sicer v delu, ki zagotavlja izpis zahtevanih podatkov na računu, izmenjava zahtevanih podatkov s FURS pa je lahko izvedena s programsko opremo podjetja, ki izda račun.
Velike svetovne rešitve običajno vsebujejo tudi t.i.  lokalizacijske pakete, ki vsebujejo rešitve, vezane na posamezno lokalno okolje.  V kolikor posamezna platforma za e-trgovino ne bo imela pripravljenega lokalizacijskega paketa za Slovenijo, bodo morali njeni uporabniki integrirati lastno rešitev za potrjevanje računov. Običajno so (vsaj bolj razširjene rešitve) odprtokodne, zato je tovrstna integracija relativno enostavna.

Kar se tiče prilagajanja postopkov prodaje in računalniških sistemov zahtevam Zakona, se strinjam, da morajo slovenski subjekti poslovati v skladu s slovensko zakonodajo. In to seveda ne velja le za start-upe, ampak za vse. A MF RS pozablja, da je tudi na trgu zakonodajnih okolij konkurenca in določanje dodatnih ovir Sloveniji ne pomaga. Še več, prvi odzivi nekaterih ponudnikov tuje programske opreme že napovedujejo, da bodo v primeru sprejetja zakona in dodatnih zahtev za integracijo s FURSom umaknili lokalizacijsko podporo za Slovenijo.

Seveda imajo zavezanci vedno možnost uporabiti drugo rešitev ali jo razviti sami, a tu postane aktualno tehtanje med ceno prilagoditve ali selitvijo poslovanja v učinkovitejše okolje. Podjetja, ki že zdaj v celoti poslujejo s tujimi kupci in tujo programsko opremo preko spleta težko upravičijo dodatno investicijo v še eno prilagoditev zaradi nove spremembe zakonodaje, zato bi tu MF RS svetoval previdnost, da ne bi po nepotrebnem povzročili več škode kot koristi.

Davčne blagajne in konkurenčnost startupov

Prejšnji teden je Vlada sprejela predlog Zakona o davčnem potrjevanju računov,  ki je dober primer dobronamernega boja proti sivi ekonomiji, a nerodnega vplivanja na konkurenčnost mladih tehnoloških podjetij.

V vladnem gradivu so posledice, stroški, namen in prednosti  obširno opisani in povsem korektno povzeti. A kot je opozorilo že nekaj mlajših podjetnikov je težava v dokaj neposrečeni definiciji poslovanja z gotovino. Četrta alineja drugega člena pravi:

»plačilo z gotovino« je plačilo z bankovci in kovanci, ki so v obtoku kot plačilno sredstvo, druge načine plačila, ki niso neposredna nakazila na transakcijski račun, odprt pri ponudniku plačilnih storitev, plačila s plačilno ali kreditno kartico, čekom in druge podobne načine plačila;

Sicer precej nerodno definirano, a žal to pomeni, da bodo gotovino interpertirali kot vse razen neposrednih nakazil na transakcijski račun. MF v obrazložitvi predloga pravi:

Definiciji »računov pri gotovinskem poslovanju« in »plačila z gotovino« za izvajanje tega zakona sta skladni z definicijama obeh izrazov v Pravilniku o vsebini, obliki in načinu potrjevanja vezane knjige računov (Uradni list RS, št. 2/2015) za izvajanje 31.a člena ZDavP-2 in zajemata račune, izdane za dobavo blaga in storitev, ki so deloma ali v celoti plačani z gotovino – ta pa vključuje bankovce in kovance, ki so v obtoku kot plačilno sredstvo, plačilne kartice, čeke in druge načine plačila, ki niso neposredna nakazila na transakcijski račun, odprt pri ponudniku plačilnih storitev.

Vpliv predloga zakona (če tak obstane) na poslovanje nove ekonomije, poenostavljeno - startupov, bo precejšen.

Velika večina teh podjetji ne posluje z gotovino, vsaj ne tako kot jo vsi razumemo, prejema pa plačila preko kreditnih kartic ali drugih plačilnih posrednikov, npr. PayPal. Prodajanje storitev ali izdelkov v ZDA in drugam, še posebej v majhnih zneskih, je pogosto cenejše in hitrejše kot preko bančnih transakcij. Kupec, ki enkrat na mesec plača 10 USD, tega ne bo naredil preko mednarodne bančne transakcije, bo pa to izvedel s kredino kartico. Po definiciji MF bo to po novem potrebno izvesti preko davčne blagajne.

Druga pomembna lastnost startupov je, da za svoje poslovanja pogosto uporabljajo enega od svetovnih servisov za upravljanje poslovanja in spletne trgovine. Verjetnost, da bi kakšen od ponudnikov, ki zdaj omogoča vsem tem startupom izdajanje računov izvedel neposredno elektronsko povezavo s FURS je majhna, ali skoraj nična. Torej edina legalna možnost za startup, ki želi imeti svoje poslovanje avtomatizirano bo, da zavrže obstoječe rešitve in si pridobil davčno blagajno enega od slovenskih ponudnikov, ki pa niso prilagojene za poslovanje preko spleta, še manj pa za mednarodno poslovanje. To so blagajne razvite za delo v trgovini ali za točilnim pultom. MF predlaga prehodno obdobje v katerem je možno namesto davčne blagajne uporabljati vezano knjigo računov. Verjetno ni potrebno razglabljati, zakaj je to za delo z mednarodnimi  in online kupci neuporabno.

Tretja težava je čisto operativna. Namreč, ko kupec naroči storitev slovenskega startupa, za katero plačuje nekaj dolarjev na mesec, je svetovni standard zelo enostaven. Startup zaračuna storitev, potem pošlje račun kupcu. Po novem, bo potrebno zaračunavanje integrirati s FURSom, saj bo potrebno na račun napisati enkratno identifikacijsko oznako računa. Tehnično je to izjemo zahtevno, če ne nemogoče, oz izključuje vse velike ponudnike plačilnih storitev. Del postopka plačila namreč ni v rokah prodajalca, ampak posrednika. Račun pa je potrebno izdati kupcu s strani prodajalca.

Če bo definicija gotovine ostala kot je predlagana, bo Zakon o davčnem potrjevanju računov imel precejšnje gospodarske posledice. Namreč je eden od primerov, ko se država vmeša v sam prodajni proces v času prodaje in ne v času računovodenja. Podjetja so navajena, da je računovodstvo tisti del poslovanja, kjer se je potrebno prilagoditi državi in pripraviti poročanje kot ga zahteva lokalna zakonodaja. Relativno redko je, ko država predpiše poročanje v drugi funkciji poslovanja.

To pomeni, da  bodo z naslednjim letom naenkrat postali neuporabni vsi programski paketi, ki ne bodo posebej prilagojeni za delo s slovenskim FURSom. Večina startupov uporablja neslovenske rešitve, ker imajo pač tuje kupce in poslujejo po svetu.

Posledica, ki jo je MF spregledalo v svoje obrazložitvi delovnega gradiva bo, da bodo startupi, ki zdaj poslujejo iz Slovenije in večinoma prodajajo v tujino, zelo verjetno prenesla svoje poslovanje v tujino. Prilagoditev programske opreme namreč ni enostaven zalogaj, če ga delaš sam, če pa uporabljaš tujo programsko opremo za vodenje poslovanja, pa ni verjetno pričakovati, da bodo ponudniki zaradi slovenskega FURS prilagodili programsko opremo samo za to, da bodo lahko njihove stranke izdajale račune iz Slovenije. Bistveno enostavneje bo vspostaviti podjetje v Londonu ali Dunaju in poslovati preko njega.

Vlada RS se ne zaveda, da se konkurenčnost mednarodnega poslovanja za mala podjetja bistveno spremenila v zadnjih 5 letih. Startupi že danes uporabljajo tujo programsko opremo in večino svojih poslov ustvarijo na tujih trgih. Kot taki morajo poslovati konkurenčno in bolje kot drugi, saj naslavljajo iste, mednarodne kupce.

Slovenski startupi ne ustvarjajo sive ekonomije, saj ne morejo poslovati z gotovino, vse transakcije izvedejo preko negotovinskih sredstev, torej kreditnih kartic ali drugih posrednikov. Vse te transakcije so že danes sledljive in se jih ne da izbrisati ali spreminjati. Gotovine pa sploh ne vidijo.

Če predlagana definicija poslovanja z gotovino ostane, bo pomenilo, da v očeh FURS mlada slovenska mednarodna podjetja padejo v isti koš kot vsak lokal, obrtnik ali frizer, ki gotovinsko posluje. In da bodo morali dokazovati legalnost svojega poslovanja na enak način. Rešitev bi bila zelo enostavna in namen zakona dosežen, če bi kot "gotovino" predlog zakona opredelil tisto, kar tudi pogovorno razumemo kot gotovino. Tako pa je predlog zakona to razširil še na kup drugih plačilnih sredstev, ki pa sledljivost že imajo, in bo tako le podvojena.

Posledica bo, da ta podjetja ne bodo več slovenska, ampak samo še mednarodna, DDV bo ostal v Londonu ali Dunaju, in zopet se bomo pogovarjali o novem valu bega možganov. A tokrat ne le brezupnih mladih, ki iščejo službe, ampak uspešnih podjetnikov, ki ne iščejo davčne oaze ampak le konkurenčno okolje.