O odprtih podatkih in interpretaciji

Pred nekaj dnevi je bil objavljena lestvica uspeha slovenskih šol na nacionalnih preverjanjih znanj. Sama lestvica je bistveno manj zanimiva, kot pa vse dogajanje okoli objave. Odprla je precej vprašanj na katere mnogi opozarjajo že nekaj časa, a tri so še posebej pereča.

Odprti podatki so koncept, ki se pri nas prepočasi uveljavlja. Načela s katerimi naj bi se zagotovilo odprtost podatkov, kot so celovitost, izvirnost, aktualnost, dostopnost,  nediskriminatornost, neomejenost in podobno, so v svetu že dolgo sprejeta. To sicer zveni učeno, a poenostavljeno to pomeni tole:  podatki naj bodo dostopni, če so bili zbrani z javnimi sredstvi. In javni naj bodo takoj, ko je to mogoče, v obliki, ki omogoča nadaljno obravnavo. Ne smejo biti selektivni ampak celoviti, in morajo biti čimbolj surovi. Torej brez interpretacij. Seveda mora objava varovati anonimnost in ostale zakonsko predpisane omejitve.  In kot je tudi že pooblaščena razložila, naj bodo na voljo brez dodatnih stroškov. Podatke v javnih zbirkah imamo na voljo že vsaj 15 let, pa jih še vedno skrivamo ali pa zapletemo tako, da so neuporabni.

Žalostno je, da kljub nekaj svetlim izjemam, javni servisi še vedno ne omogočajo dostopa do podatkov sistemsko. Hkrati pa tisti javni servisi, ki objavljajo podatke uspejo zaplesti zgodbo do mere, ki draži njihovo dostopnost, npr. z dostopnimi gesli, objavami v Excel datotekah, predinterpertiranih podatkih in podobno. Poskus v dobro smer je Nacionalni interoperabilnosti okvir, ki ne zaživi. Podatkov tam je enostavno premalo, in skrbniki podatkov niso obveznani tam objavljati. Pa bi morali biti.  Ni izgovorov zakaj Ajpes podatke objavlja po svoje, zahteva prijavo in podobno. Ravno tako zavodi, ministrstva in drugi državni organi.

Podatke bi se lahko objavilo odprto na cenejši način kot sedaj, če bi se jih objavilo na sistemski način.

Interpretacija podatkov je seveda ključna. In tu se kaže stanje v katerem smo. V pomanjkanju interpretacij, ki so metodološko pravilne, se pač pojavijo tiste, ki so najbolj všečne. Po že omenjeni objavi rezultatov uspeha šol se je sprožil plaz interpretacij in zavajanj. Npr. mediji so objavili, da je to raziskava, pa so še avtorji razlagali, da je to le seznam. Ponosna vodstva šol so nacionalki razlagala, kako je to potrditev njihovega dela. Sindikat in ministrstvo pa, da je to zavajanje. Ker je vse skupaj sovpadlo z olimpijado se je ločnica med navijaštvom za naše in proti drugim kar malo zabrisala. A posledice so bistveno resnejše.

Kot oče 11 letnice sem na seznamu el.pošte staršev našega razreda in že se je pojavilo vprašanje enega od staršev: "Rezultat naše šole res ni zavidljiv. Ali imamo kakšne konkretne predloge za izboljšanje rezultata (znanja naših otrok) v prihodnjih letih? Kaj lahko k rezultatu doprinesemo starši?"
V podkrepitev so bile pripete povezave na medije, in lestvico. Težava nastane v tem, ko začnem spraševati kaj to pomeni. Namreč naša šola je na seznamu, a ko sem šel pogledat podatke sem ugotovil, da je objavljenih 100 šol od 450. Z drugimi besedami šole, ki so na seznamu, so v zgornjih 25% šol sodeč po tej lestvici. Je to slabo ali dobro?

V včerajšnih Odmevih je strokovnjak dokazoval kako je lestvica škodljiva in metodološko sporna. Verjetno res, a rešitev ni v skrivanju podatkov, ampak večji dostopnosti le teh. Zakaj potem podatke ne obdelajo in objavijo (skupaj s surovimi podatki) z interpretacijo, za katero mislijo, da je pravilna. In seveda, na način, ki zadostuje tudi zakonu. Ravno tako bi lahko sindikati odlično izkoristili podatke, objavili metodološko pravilno raziskavo, ki bi bila izhodišče za pripravo kriterijev za nagrajevanje in motivacijo učiteljev. Brez tega smo še vedno v arhaičnem sistemu, kjer vsake dve leti nekdo polavtomatsko napreduje in zato pridobi nekaj odstotkov plače. In to v času, ko imamo podatke na voljo v el. obliki že kar dolgo.

A lestvica šol je le primer, ki je aktualen in ni edini. Podoben primer se je pojavil ob debati na socialnih omrežjih in sicer v zvezi z zahtevo za javno objavo ocen učiteljev na visokošolskih zavodih. Celotna debata se zoži na osebnostne pravice in sposobnost študentov, da ocenjujejo profesorje. Ko sem študiral na univerzi v ZDA, je bilo čisto normalno, da smo profesorje ocenjevali. To je bil kriterij za njegovo uspešnost in možnost, da razpiše izpit v naslednjem letu. Ne razumem kako lahko dekan neke fakutlete trdi, da vzgaja cvet bodoče inteligence, hkrati mu pa ne zaupa, da bi ti študetje bili sposobni oceniti delo učiteljev. Kdaj pa bodo? V tretjem letniku, absolventskem obdobju, tri tedne po diplomi? Mislim, da bi zrelost Univerza pokazala s tem, da bi kot eno od seminarskih nalog za študente, ki poslušajo statistiko ali podobne predmete, naložili interpretacijo podatkov o ocenah učiteljev in ocen pri predmetih. In da bi vse te interpretacije objavili. Tako bi dosegli pravo transparentnost in odprtost.


Pravica in dolžnost objave
Najhujša težava pa je še vedno v glavah tistih, ki odločajo o objavah podatkov.

Menim, da bi javni podatki morali biti javni, in objavljeni po načelih odprtih podatkov, če je to le možno. Brez izjem. Simptomatično narobe je, da prej omenjeni sindikati, univerza, državna izpitna komisija in drugi razlagajo, da je objava podatkov škodljiva, hkrati pa ne ponudijo alternative. Razumljivo je, da strokovnjaki razumejo podatke bolje kot javnost. A ravno njihova dolžnost je, da nam to razložijo.

Zdravniki so že pred časom doumeli, da je pomembno, da ljudje tudi razumejo zakaj morajo jemati neko zdravilo in da smo predpisati modro, belo in rdečo tabletko ni dovolj. In to je enako v vseh drugih delih družbe. Javnost zanima kaj se dogaja in ne verjame samo trditvam, da je vse ok. Omenjena zgodba z lestvico ni edina in ni ključna. Kmalu se bodo pojavljale nove, pa naj bodo proračunski podatki, podatki o pokojninah, statistiki porabe goriva na javnih vozilih ali pa kaj tretjega.

Ključno je, da bi morali podatke objavljati in hkrati ponuditi javnosti možnost, da strokovnjake posluša in preverja kaj se dogaja. Upravljanje z javnimi podatki je ključnega pomena za širšo in odprto družbo. Dokler tega ne razčistimo in bo potrebno do podatkov priti preko sodišč in odločb Pooblaščenke,  se bodo pojavile nove lestvice in interpretacije, ki bodo razburjale.

Varna raba interneta

Danes je dan varne rabe intereneta. Digitalne tehnologije, internet, igrice, tudi interaktivna televizija so novosti, ki jih spoznavamo šele zadnjih 10-20 let. A tako kot je uvedba elektrike, motoriziranega prometa in drugih novotarij povzročila strah, je to seveda to tudi priložnost.

Digitalne tehnologije nam omogočajo, da zvemo več, naredimo več in smo bližje z drugimi. A le, če so uporabljene dobro in ne zlorabljene. Zato je še toliko bolj pomembno, da se zavedamo, da  je varna uporaba digitalnih tehnologij predvsem ozaveščena uporaba.

Le vešči uporabniki, tudi mlajši, bodo lahko izkoristili vse možnosti, ki jih jih nove poti odkrivanja omogočajo. Tako kot otroke učimo  prečkati cesto na prehodih za pešce, pomembnosti zdrave prehrane ali gibanja za telo, jih je potrebno učiti tudi, da tehnologija skriva pasti in ponuja možnosti.

Danes je, kot vsaki drugi dan, odlična priložnost, da otroka, soseda, sodelavca ali babico naučite nekaj novega o uporabi interneta ali računalnika!

In zavedanju tega je namenjen dan varne rabe interenta.

www.safe.si
www.varniinternet.si
www.varenvspletu.si
www.spletno-oko.si
www.varninainternetu.si