Ne s kalkulatorjem po žebljih!

DURS je objavil javne podatke o dolžnikih, a se je že zapletlo. Pri načinu objave namreč. Podobno kot pri GURS pred časom se je pojavila skupina pravnikov, z Natašo Pirc Musar na čelu, ki so v bran zasebnosti podatkov začeli predpisovati način, kako naj se to objavi. Najnovejša ideja je, da se objavlja v grafičnih datotekah. Bog ne daj, da bi se po tem lahko iskalo ali kako drugače spreminjalo.

Da ne bo pomote. V ničemer se ne opredeljujem ali je prav, da se taki podatki objavljajo ali ne. Močno pa nasprotujem temu, da če se morajo objaviti, se vedno najde uradnik, ki uspe podatke zmaličiti do te mere, da jih res uporabijo samo še voajerji, ne pa tisti, ki bi kaj koristnega lahko s tem naredili. Posledica takega razmišljanja je, da je povsem sprejemljivo, da bankirji, uradniki in drugi, pripravljajo podatke, v oblikah ki so ponavadi malo uporabne, in se potem čudijo, da nihče ne izkorišča možnosti, ki jih nudijo. Moja banka npr. izpiske še vedno ponuja v strojno neberljivi obliki, ki je na voljo na spletu. In me prepričuje, da imajo elektronsko dostopne podatke. Videti so krasno, a ko jih pošljem računovodji, jih ta stiska, ker DURS zahteva, da je vse v fasciklu! Pa smo spet točno tam, kjer smo bili pred 20 leti.

Očitno nečesa ne razumem, ampak računalničarji smo imeli v šoli kar nekaj predmetov, kjer so nam dopovedovali, da je učinkovitost eno od meril napredka. In, da se jo da izmeriti. Danes pa o učinkovitosti poslušam od ministrov in funkcionarjev, nenazadnje tudi od sindikalistov. Na drugi strani, pa ti pogosto uporabljajo nove tehnologije, računalnike in komunikacijske pripomočke povsem enako, kot so njihove analogne predhodnike pred 20 leti. Zakaj mora predstavnik vlade napisati dopis, ga stiskati, podpisati, ožigosati in potem z interno pošto poslati na ministrstvo čez cesto? To je trivialen, a simptomatičen primer. Kot, da bi s kalkulatorjem zabijali žeblje.

Da bi kaj naredili za učinkovitost države, je potrebno spremeniti način razmišljanja in ne samo razporediti sredstva na neko proračunsko postavko.

Recimo, majhen korak bi bil, da bi od jutri začeli vsi državni uslužbenci, uradniki in funkcionarji medsebojno komunikacijo digitalno podpisovati. Žigi ne bi bili več potrebni, interna pošta tudi ne. Pa še hitreje bi bilo. Čisto vse predpise in tehnične možnosti že imamo. Za to ne rabimo dodatnih mesecev, ampak tedne in dneve, kot se rado sliši v zadnjem času.

Hkrati bi lahko sprejeli (predno nam Evropa to predpiše) standarde za izmenjavo javnih odprtih podatkov in jih tudi izvajali. Če pa kakšni podatki niso za objavo, naj uradniki in pravniki uporabijo pravna orodja, da njihovo objavo preprečijo ali omejijo. Menda jih imamo dovolj in so zadostni. Formate, sisteme in oblike pa naj pustijo tistim, ki z njimi znajo ravnati. Mogoče se pa tu lahko premaknemo na vrh Evropskih lestvic.